USA 2016: Running on the beach

Topla poletna noč. Na nebu svetijo luna in zvezde, vmes se podijo oblaki. Ocean se razteza v širne daljave in valovi se penijo na peščeni plaži, ki se razteza levo in desno. Za človeka skoraj v neskončnost.  Na plaži se sprehaja par z roko v roki in se sprašuje kaj bo, ko bo poletja konec…



Gremo v realnost … ko imaš ‘day off’ in nimaš nikakršne želje po premikanju, in se ves dan (beri od 11:30) odločaš ali se boš zvečer odpravil na tek ali ne. Ura je bila že devet zvečer, ko sem se končno odločila, da grem na sprehod in če se bom odločila teči bom pač tekla. Na sprehodu sem se spontano odločila, da grem na plažo in preprosto začela teči po plaži (po tistem delu kjer je mivka mokra in malo bolj trda). To je bila zagotovo ena boljših odločitev. Sedaj mi je resno žal, da tega nisem naredila že prej. Zakaj je večeren tek po plaži tako kul? Ni se ti treba mazati s kremo za sončenje, ker ni sonca, na plaži je malo ljudi, temperatura je precej znosna in avti se ne vozijo mimo tebe. Edina nevarnost, ki preti so rakete (ognjemet).

Moji najljubši tekaški copati, ki me čakajo doma

Od največjega sovražnika do najboljšega prijatelja.
V osnovni šoli sem tek sovražila. Verjetno se tudi kdo od vas najde v tem. Tek je bil preprosto nekaj kar si moral narediti pa če si si želel ali ne. V srednji šoli ša je bilo vse bolj sproščeno in predvsem sem začela teči zase. Ne za ocene, ne za učitelje. Zase. Takrat sem začela v njem tudi uživati. Hitro sem ugotovila, da tek ni le oblika vadbe, ki poskrbi za kondicijo in boljšo telesno pripravljenost, ampak mi pomaga tudi pri tem da si zbistrim misli, preženem slabo voljo in premislim o vsem kar me teži. Moji tekaški copati so postali moj psihoterapevt.


Česa me je tek naučil?
Da možgani in telo delujejo enkrat vsak po svoje, spet drugič usklajeno. Spomnim se svojega prvega 10km na Lj maratonu. Do 7km sem pretekla brez težav, potem pa se je začela bitka v možganih ali bom zmogla preteči ali ne. Priznam, če ne bi takrat imela ob sebi prijateljice bi verjetno vse poslala nekam in obupala. Naslednjo bitko s tekom sem doživela na letošnjem DM teku. Čeprav sem vedela, da nisem idealno pripravljena, sem poslala telo na mejo, in ja, ni bilo navdušeno in mi to tudi dalo jasno vedeti. Tako da sem med 5km po klancu navzdol hodila, da sem telo spet umirila in normalno pritekla v cilj.

Moji trenutni čevlji, ki pa mi niso preveč všeč :(

Novi cilji
Odločitev je padla, da se bom letos udeležila Ljubljanskega maratona na 10km. Treniranje se je že začelo, upam pa da bo tudi uspešno.




Ni komentarjev